sv_anton1

 

 

n_most

 

 

drevored

Eno devo le bom ljubil,
eni vedno zvest ostal,
druge nikdar ne bom snubil,
nikdar drugi srca dal.

Lepše ni v okrogu zemlje,
mila, ljuba je tako,
da jo zlati zor objemlje,
da smehlja se ji nebo.

Čistost bela jo odeva
in zvestoba pas je njen,
blago srčece ogreva
ji ljubezni svet plamen.

Njo le bom ves čas življenja
ljubil iz srca globin:
ljuba moja je-Slovenija,
jaz pa Slave zvest sem sin!

*

Mojo srčno kri škropite
po planinskih sončnih tleh,
kakor seme jo vrzite
po doleh in bregeh.

Pomlad iz krvi rodila
cvetke tisočere bo
ter prijazno mi gojila
svoje nežne hčere bo.

Deve zorne, dečki zali
brali bodo rože te,
v kite bodo jih spravljali,
devali jih na srce.

In srce jim bo ogrelo
cvetje, vraslo iz krvi,
da za rod in dom plamtelo
bode jim do konca dni

*

Bratje, oh, nikdar kopati
med tujinci groba mi;
tam ne morem mirovati,
tam pokoja zame ni!

Zemlji, ki me je rodila,
dajte moj umrli prah;
ona bodi mi gomila,
njen odeva me mah.

Tik ob Soči mal je griček,
tam očetje moji spe;
tamkaj, bratje, mal kotiček
moje naj kosti dobe!

*

Zvezda mila je migljala
in naš rod vodila je;
lepše nam ta zvezda zala,
nego vse, svetila je.
Toda, oh, za goro utone,
skrije se za temni gaj;
svetle vprašam milijone:
vrne li se še kedaj?

A molče zvezdice jasne,
odgovora ne vedo,
dol z neba višave krasne
nemo na vprašavca zro.

Pridi, zvezda naša, pridi,
jasne v nas upri oči,
naj moj dom te zopet vidi,
zlata zvezda srečnih dni!