hisa Čemú mi gosli, gosli zlate,
srebrne strune, slonast lok?
Te, slavna vila, so le zate,
ná jih nazaj iz mojih rok!

Po gosli iz javora mi segni,
po takih narod koprni,
na nje mi strune tri nategni,
domačih glasov strune tri.

Te vzorom višjim vedno verne
krepkó, ognjeno naj zvené,
izraz ljubezni neizmerne,
ki polno vnema mi srce.

In šel od sela bom do sela
ter h goslim svojim pel glasnó,
da pesem bo duhove vnela,
da srca vžgala bo plamnó!