V torek, 5.4.2016 nas je obiskal dr. Peter Štih, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti in strokovnjak za slovensko srednjeveško zgodovino.
Pripravil je zanimivo delavnico o delu zgodovinarjev z arhivskimi viri. Učenci so si lahko ogledali faksimile pomembnih listih in spoznavali razlike med različnimi pisavami ter materiali za pisanje.
Objavil: Simon Skočir
Naučila sem se, kako so v srednjem veku pritrjevali pečate na vladarske listine. Všeč mi je bil podatek, da lahko s pomočjo infra rdeče luči ugotovimo, ali je bilo na pergamentu že prej kaj napisano. (Maša Klun, 7. b)
Všeč mi je bilo, da smo videli najstarejši zapis v slovenskem jeziku, ki se imenuje Brižinski spomeniki. (Svit Kramar Roš, 7. b)
Pečati so pogosto odpadli iz listine, zato so v pergament naredili majhno luknjico, da se je vosek razlil še na drugo stran. Tako je bil pečat trdnejši. Kasneje so pečate pritrdili na listino z vrvico. Všeč so mi bile starodavne listine. (Teja Skočir, 7. b)
V torek sem se naučila, kako so izgledala pisma v srednjem, veku. Všeč so mi bile različne pisave, ki jih je zelo težko brati. (Meta Štih, 7. b)
Prof. Peter Štih nam je pokazal listine, ki jih drugače ne bi nikoli mogli videti. Spoznala sem, da se iz zgodovine lahko veliko naučimo. (Nika Koren, 7. b)
Najbolj mi je bilo všeč, da smo lahko potipali pergament, ki je bil iz živalskih kož. Naučil sem se, kako so pritrjevali pečate na uradne listine. (Tine Žuber, 7. b)
Všeč so mi bili stari dokumenti iz 10. in 11. stoletja. Zanimivo je bilo, ko smo govorili o pečatu, ki je odpadel iz dokumenta. (Tomas Ivančič, 7. b)
Naučil sem se, da je bilo v srednjem veku veliko ljudi nepismenih, med njimi tudi kralji. Da je pergament zelo trpežen in da je bilo za eno knjigo potrebno pobiti celo čredo drobnice. Všeč mi je bilo, da smo lahko pergament prijeli tudi v roke. (Rok Berginc, 7. b)
Naučil sem se nekaj o zgodovini naše države in o različnih materialih, na katere so pisali. Zanimivo je bilo, kako so včasih pisali datume. Všeč mi je bilo, da smo si lahko ogledali Brižinske spomenike. (Nejc Sivec, 7. b)
Naučil sem se, da je treba pregamentne listine prijeti z rokavicami, da jih ne okužimo. Všeč mi je bilo, da smo lahko otipali pergament. (Patrik Ivančič, 7. b)
Naučila sem se, da preteklosti ne raziskujejo le zgodovinarji, ampak tudi arheologi, 
umetnostni zgodovinarji, muzikologi… Všeč mi je bilo, da smo spoznavali različne podlage, na katere so nekoč pisali. (Bee Jakič, 7. b)
Spoznal sem, da je poklic zgodovinarja težak, ker moraš obvladati tuje jezike in moraš znati brati različne pisave. Všeč mi je bilo, da smo spoznali, kako se opečati listino. (Matic Skočir, 7. b)
V starih časih so pisali na papirus, ki je bil najmanj trpežen. V srednjem veku so pisali na pergament, ki je bil trpežen, a zelo drag. V novem veku se je uveljavil papir, ki je bil poceni, a manj trpežen. Še danes ga uporabljamo. Večinoma so pisali v latinščini. (Nejc Čebokli, 7. b)
Predavanje mi je bilo zelo všeč. Zgodovina me tudi drugače zanima. Že od nekdaj sem želela videti pergament in tokrat smo dobili priložnost. Zgodovinarji morajo biti pravi detektivi, če želijo razvozlati vsebino in pomen listin. (Ema Šuligoj, 7. b)
Naučil sem se, da so papirus zvijali v zvitke, da se ne bi zlomil. Najbolj všeč so mi bili monogrami, oziroma kako so se podpisovali. (Matej Kranjc, 7. b)
Naučil sem se, kakšna gradiva hranijo arhivi in kako poteka raziskovanje preteklosti. Najbolj všeč mi je bilo, da smo si ogledali star pergament iz živalskih kož. (Primož Kurinčič, 7. b)
