Učenci, ki smo letos prebirali knjige za bralno značko, smo se v četrtek, 14. 4. 2016, v Domu Andreja Manfrede srečali z duhovitim pesnikom Andrejem Rozmanom Rozo. To srečanje je vsem nam zagotovo popestrilo dan.
Malo pred tretjo šolsko uro, okoli desetih, smo se učenci od 5. do 9. razreda zbrali v Domu Andreja Manfrede. Po nekaj nestrpnih minutah čakanja je v dvorano naposled le stopil Andrej Rozman Roza. Takoj ko je začel svoj nastop, se nam je na obraz prikradel nasmeh zaradi njegove duhovitosti. Nekajkrat je sprožil salve smeha ob pripovedovanju pesmi. Nekatere so bile napisane že veliko let nazaj. Ko je bil star približno osem let, je pisal vojaške pesmi, kot srednješolec pa moderne pesmi in še in še. Povedal nam je, da se mu zdi veliko njegovih pesmi neumnih, ampak nam so bile vse všeč. Pritegnila me je pesem Semafor, v kateri je pesnik za vsako barvo luči uporabljal drugačen samoglasnik. Pesem o Urški in Povodnem možu, za katero je dobil navdih pri Prešernovem Povodnem možu, je bila dolga, a tudi zanimiva. Pesnik nam je povedal, da si ni nikoli mislil, da bo ta pesem tako dolga. Čudilo me je tudi, da je govoril zelo hitro, a se ni nikoli zmotil. Čas v njegovi družbi je minil zelo hitro in morali smo se posloviti.
Še vedno razmišljam, kako bi bilo, če bi imela tega duhovitega pesnika doma. Bilo bi prelepo in dnevi v njegovi družbi bi bili polni smeha. No, in če ne bi opravila bralne značke, ga verjetno ne bi mogla videti v živo. Z veseljem bom še naprej rada brala, sedaj pa bom pozornost posvečala tudi Rozmanovim pesmim.
Napisala: Lara Lavrenčič, 6. a
Fotografije: Zarja Ivančič, 8. a in Aurora Calvet Mañas
Spletna novica: Martina Kozorog Kenda
