Dragi starši
Naj vam povemo, kako smo se imeli v Ljubljani. Saj vemo, da smo vam vse povedali že po povratku domov, mogoče smo pa kaj spustili vmes in boste to prebrali tukaj.
Pot do Ljubljane je zelo ovinkasta … zelo. Vsem kljukam navkljub, smo končno prispeli v Lutkovno gledališče. Učiteljice so nam izbrale res hecno predstavo. Ne morete si predstavljati naslova, četudi vam povemo, da je o žabah.
Žabja svatba? Ne.
Mokri žabji kraki? Ne!
Škrt škrt kra čof! JA!!! A ni nor naslov! Kako nora je bila šele predstava, hihitali in krohotali smo se skoraj ves čas!
Pohiteli smo čez ljubljansko tržnico, pogledali vse ljubezenske ključavnice (neverjetno, koliko smo jih našteli!) in se v Šolskem muzeju s časovno kapsulo prestavili v leto 1900. Auuu, kako nas je bilo strah gospodične učiteljice! Naši običajno močni in odmevajoči glasovi so se kar nekako spremenili v trepetajoče šepete, klecave noge pa so nadomestile vse nogometne mišice. Še dobro, da nas je časovni stroj po eni šolski uri spet prestavil v sodobnost, drugače bi nam trda predla.
Kar hitro smo odložili haljice in telovnike, da smo si lahko po malici ogledali razstavo šole nekoč. Krasna je bila – kaj vse smo lahko otipali, slišali in naredili. Ampak časa nam je že zmanjkovalo in zopet smo se peljali po kljukah, dolinah in ravninah varno v vaša naročja.
Skrivoma vam lahko povemo, da smo morda učiteljicam rekli, da je danes vse lepše in boljše, a bi si kakšen dan v šoli lahko popestrili tudi s šolo nekoč.
Vaši otroci 1.a, 2.a in 3.a razreda 🙂
